Kulturni dan na Osankarici za učence 9. razredov

V četrtek, 26. septembra, smo se učenci 9. razredov odpravili na Osankarico.
Najprej smo si ogledali muzej, v katerem so bike slike hiš, pisem in tudi vojakov. Eni izmed najbolj znanih so: Rudolf Mede (komandant), Pavla Mede/Katarina (vrgla se je z bombo med Nemce), Alfonz Šarh, Pepček in Vanček Šarh, Franz Kunaver (ujeli so ga, mučili in na koncu ubili).
Enota Pohorskega bataljona je štela 69 borcev, ki so na Osankarci živeli v zemljankah, to so bila prebivališča, v katerih so partizani živeli v času bojev. Čez nekaj dni pa jih je napadel 30-krat močnejši sovražnik, ker pa nihče ni vedel, koliko je partizanov, so Nemci napadli z vso silo, boj je teajal več kot 2 uri in zadnji je padel Vanček Šarh, ki je z drevesa ustrelil poveljnika nemškega voda v vrat in s tem, ko so ustrelili Vančka, je bilo boja konec. Nemci pa so ujeli Franca Kunaverja, ki so ga mučili, nato pa tudi usmrtili.
Učenci smo si šli ogledat spomenik, ki se nahaja na območju, kjer se je odvijal boj. Prebrali smo nekaj pesmi, prižgali svečo in se tako poklonili borcem.
IMG 20190926 110229  2 poh

Žaneta Robar, 9. b

Učenci so se po kulturnem dnevu vživeli v to, kar so prestajali borci in kako so se počutili ob tem groznem dogajanju. Nastala so naslednja pisma:

Dragi domači,
včeraj smo se utaborili blizu Osankarice. Zelo nas zebe. Temperature sežejo tudi pod minus. Danes smo si uredili tabor iz zemljank. Slišali smo govorice, da smo med Nemci zelo iskani. Vsak dan je težji. Če me ne bo nazaj, ne žalujte, saj bom umrl za domovino. Boril se bom do zadnje kaplje krvi.
Lep pozdrav

Zapisal Marsel Krošel, 9. a

Pozdravljeni ljubi moji!
Kako ste? Dolgo se že nismo slišali. Nam tu slabo kaže. Vsak dan je bolj grozno, vsak dan pade več vojakov, žrtev je vedno več, veliko je solza, ki bi lahko kar zmrznile na licu od mraza.
Po gozdu se sliši kričanje vojakov in zvok strelov iz pušk. Nekateri vojaki so zelo v skrbeh. Borili se bomo za vse vas. Dajmo vse od sebe, stisnimo zobe, gremo skozi bolečine, skozi vzpone in padce. Ni še vse izgubljeno. Skupaj bomo zmagali.
Upam, da je doma vse v redu. Bodite pridni in verjemite v nas.
Te besede so zame najtežje in komaj da sem jih napisal brez solze. Če vam ne pišem več, da sem na lepšem, bilo mi je pač usojeno. Opazoval vas bom z višin, bom kot orel, ki vidi in sliši vse. Vedno bom v vaših srcih in vi v mojem.
Upam, da niso to moje zadnje besede. Če pa so, se vam zahvaljujem za vso podporo in ljubezen, ki ste mi jo dali, za vse trenutke, ki smo jih skupaj doživeli kot družina.
Zbogom ljubi moji,
vaš vojak.

Zapisala Tisa Leskovar, 9. a

Draga družina!
Tukaj v pohorski zemljanki sedim in vam pišem to pismo. Vreme je grozno, sneg, mraz. To noč smo požgali planinski koči, da jih ne bi Nemci spremenili v svoji postojanki. Upam, da nas Nemci ne najdejo. Živimo v velikem strahu. To pismo je mogoče zadnje, saj bodo Pohorski bataljon slej kot prej odkrili in nas pobili. Poskušali jim bomo to preprečiti in upam, da se vrnem k družini.
Rada vas imam.

Zapisala Iva Bednar, 9. a

Dragi starši,
pišem vam iz mrzle in zelo neudobne zemljanke. Trenutni pogoji za življenje so nemogoči. Upam, da se hitro vrnem domov v dolino. Imam slab občutek glede prihodnosti bataljona. Če izveste kaj o nemških ofenzivah, mi, prosim, povejte. Ta čas je zelo pomemben. Namenjen je osvobajanju od okupatorja. Zelo vas pogrešam.

Zapisal Emir Ribič, 9. b

Draga družina,
pogrešam vas, zato sem se odločila, da vam napišem pismo. Trenutno vam pišem iz zemljanke sredi gozda na Pohorju. Zebe me in lačna sem, a me grejeta želja in ponos, da smo se Nemcem uprli. Čeprav se zavedam, da se moje življenje lahko hitro konča, me ni strah, saj vem, da se bomo vsi tukaj junaško borili in ponosni umrli.
Ne žalujte preveč.
Lep pozdrav

Zapisala Zoja Visočnik, 9. b

Draga mati, dragi oče!
Ravnokar smo se utaborili na Pohorju. Pišem vama, da vama v primeru moje smrti povem, da vaju imam zelo rada. Tukaj je zelo hladno, vendar vsi polni upanja postavljamo zemljanke. Nihče ne ve, koliko je sovražnikov, vendar se jih ne bojimo. Pojemo si in ne razmišljamo kaj dosti o smrti. Ne pogrešajta me preveč. Rada vaju imam.
Lepe pozdrave od Eve

Zapisala Eva Golob, 9. b

Draga družina!
To je moje zadnje pismo, ki ga bom napisala. Rada bi vam povedala, da sem hvaležna za vse, kar ste storili zame. Moja duša bo vedno z vami. Mislite name in na preostale partizane, ki se žrtvujejo in bojujejo za prihodnost Slovenije.
Sedim na tleh zemljanke ter pišem to pismo in priznam, da me boli srce in prestrašena sem do kosti. Upam, da bo prišla svoboda. Pozdravite vse sorodnike in prijatelje.
Zbogom!
Vaša najdražja Lucija

Zapisala Lucija Šega 9. b

Pohorski bataljon
Tukaj vidim samo sneg in drevesa. Nikjer ni nikogar. Naenkrat zaslišim strel. Ozrem se okoli vase. Kar naenkrat zagledam sovražnikovo vojsko, ki hodi v četah. Tekel sem po pomoč, kolikor hitro sem lahko. Našel sem zaveznike, ki so mrtvi ležali na tleh in bal sem se, da se bo z mano zgodilo enako. Začel sem bežati. V nogi sem začutil strel. Nisem mogel hoditi. Streljal sem na njih, a bilo jih je mnogo več kot nas. Videl sem Vančka, kako mrtev leži na tleh. Mislil sem, da bom umrl, a so me Nemci našli in odpeljali. Dovolili so, da materi pošljem pismo, v katerem sem zapisal: »Ne čakaj me, nikoli se ne bom vrnil.«
Zbogom.

Zapisal Mitja Dabanovič, 9. b

Po navdihu kulturnega dne so nastale tudi naslednji pesmi:

POHORSKI BATALJON

Tistega hladnega zimskega dne,
spremenilo se je čisto vse,
saj padli so junaki pošteni, ker so bili do svojega jezika iskreni.
Takrat so Nemci naše ljudi obkolili
ter jih v srca ustrelili,
a naši predniki so se borili,
čeprav so jim sestre in brate pobili.

Na koncu borci padli so častno,
ker svoj jezik govorili so glasno.
Naslednji dan so se Nemci brezbrižno režali,
ker otroci so za mrtvimi starši jokali.
Jaz sem na naše vojake ponosna,
saj situacija bila je res neznosna.
Oni pa so se borili,
čeprav so jih do zadnjega umorili.


Zapisala Blažka Pristovnik, 9. a


Pohorje. o Pohorje,
dalo si nam zavetje,
sliši se lepo ptic petje.
smo tukaj, med samimi zelenci,
ker se skrivamo pred Nemci.

A oni se nas bojijo,
Pohorskega bataljona,
sovraštvo do nas gojijo,
a mi se jim ne pustimo,
se s ponosom za našo Slovenijo borimo.

Zaslišijo se prvi streli,
mi nismo nič veseli,
trava več zelena ni,
je rdeča od prelivanja krvi.
Čeprav smo se pogumno bojevali vsi,
smo na hladna tla popadali.
A nikar za nami ne jočite
in se še naprej za Slovenijo borite.


Zapisala Katarina Breznik, 9. a


Pohorski bataljon


Nemčija je nekoč hotela svet zavzeti,
a Slovenija tega ni hotela sprejeti.
Vojaki pogumno so našo zemljo branili
In nacistične Nemce spodili.

Na Osankarici so borci si tabor zgradili,
a so jih Nemci odkrili
in vseh devet in šestdeset pobili.

Kljub temu so se Slovenci dalje borili,
svoje države niso na cedilu pustili.
Še naprej so slovenski jezik govorili
in našo narodno zavest ohranili.

Jezik, ozemlje in svobodo so nam dali
in se kljub številni premoči Nemcev niso predali,
zato v našem spominu bodo vedno ostali.


Zapisala Gaja Mikec, 9. a
25.10.2019 | Število ogledov: 75


navigacija
domov dodaj med priljubljene nastavi za domačo stran pošlji email
Vreme Podravje
Jedilnik (21.11.2019)
Zajtrk:
rženi kruh, tunin namaz, sveži korenček, čaj
Malica:
domači jogurt, makova štručka, hruške - šolska shema: mleko
Kosilo:
čufti v paradižnikovi omaki, pire krompir, mešana solata
e-novice
Želite prejemati objavljene novice in fotografije po emailu?
statistika
danes smo: 21.11.2019, 18:3:41
obiskovalec: 2243420
 
©2012 Osnovna šola Pohorskega odreda Slovenska Bistrica, vse pravice pridržane | gostovanje www.slohost.net